ROAD TRIP PORTUGALSKA – Osrednji del

2. del

Po seznanitvi s Portom sva najela avto, ki sva ga rezervirala že pred odhodom in road trip Portugalska – osrednji del dežele, se je pričel. Vse je potekalo kot sva načrtovala. Bencinski motor je bil boljša izbira tudi za 1.700 km, čeprav so naju prepričevali nasprotno. Dovolj kritja na kreditni kartici je pogoj in najem zunanje zavarovalnice je bistveno boljša in cenejša rešitev. Ceste niso noben bav bav. Razen na mestnih vpadnicah, gneče ni. Večina glavnih cest je lepih, vozniki so strpni, odzivni in težava utegne nastati le pri vključevanju v promet, saj te zlepa nihče ne spusti predse. Avtoceste so plačljive, do južnega dela Portugalske je na vseh »cestninskih postajah« možno plačilo tudi z gotovino ali bančno kartico. Na jugu obstaja samo elektronsko cestninjenje, za katerega potrebujete malo napravico v avtu. Če tega nimate, dobite obračun naknadno, tega pa morate poravnati na določenih točkah. Ker se mi je to zdelo precej zapleteno, sva pri rentacarju z malim doplačilom vzela mini napravico »Via Verde«, s katero se cestnina plača samodejno. Cestnine so drage. Dražje kot v Španiji in cenejše kot v Franciji, na primer. S to napravo za cestninjenje lahko plačate tudi nekatere parkirne prostore. Praktično. Za povprečnega voznika so portugalske ceste  resnično nenaporne.

 

AVEIRO IN COSTA NOVA

Aveiru pravijo tudi portugalske Benetke. Nam, ki so Benetke blizu in smo tam že bili, se ta povezava  nekako ne usidra v možgane, kljub »kanalu« in čolnom podobnim beneškim gondolam. Včasih je bil Aveiro ogromen »proizvajalec« soli in morskih alg, ki so jih uporabljali kot gnojilo.

Ogromno turistov se gnete po »treh« večjih ulicah. Pisane hiše in lepo poslikani čolni so paša za oči, a kaj več mi to industrijsko mesto s pomembnim pristaniščem ni dalo. Pardon, jedla sem zelo dobro pico. In želela sem kupiti lično zapakirane sveže slaščice v slaščičarni Confeitaria Peixinho. A jih nisem, ker so bile pregrešno drage, jaz pa sem videla že toliko Portugalske, da vem, da se lahko ceneje vrhunsko sladkam. Brez lepega ovoja. Ampak tega tako ne morem pojesti.

Costa nova je bila precej bolj slikovita – kljub temu, da je le obmorsko letovišče z neskončno peščeno plažo. Čas za oddih in za slikanje z barvnimi črtastimi hišicami, ki so bile povod za obisk letovišča.

Bi se še enkrat zapeljala do Costa nove? Da. Ker so letoviške hišice tako lepe in ker ti neskončna obala boža oko. Ok, če pošteno piha, ti mivka oko speska.

 

COIMBRA

Zakaj v Coimbro, nekoč glavno mesto Portugalske­? Zlagala bi se vam, če bi rekla, da je kaj več kot nekaj lepih slik s Pinteresta vplivalo na postanek. Kasneje se je staro središče na hribu, ki leži pod najstarejšo in eno največjih univerz na Portugalskem, izkazalo za ljubek oddih. Turisti, nagneteni na enem večjih trgov, se na strmih ulicah proti univerzi izgubijo. Tlakovane ulice skoraj grizejo kolena, ob slabem vremenu pa loščijo rit. Opaziti je veliko mladine in nadebudnih staršev, ki sanjajo, da bo to študijsko mesto njihovega otroka. V strmih ulicah se najdejo lepo urejene gostilne, bari, trgovinice. Hipsterski stil prevladuje in vabi, da utišate svoje želodčke.

Opazili boste tudi veliko trgovinic z metrskim blagom in ljubkih butikov z oblačili, ki so sešita na Portugalskem, če že ne tu, pa vsaj v Španiji ali Italiji. Lepe in ne pretirano drage stvari.

V času najinega obiska vreme ni bilo ravno prijazno. Težki oblaki in pršenje dežja. Najbrž zaradi tega nisem dobila obučtka, da bi turisti množično drli v mesto. Moje brbončice je tu pobožala surova sveža tuna z avokadom in kvinojo. Tega definitivno ne bi nikoli naročila, če bi vedela, kako izgleda. Še dobro, da sem včasih nevede nevedna. In radovedna.

 

NAZARE

V poletnem času so bile proste nočitvene kapacitete na obali sila redke, a v Nazareju se je nekaj  vendarle našlo. Natančneje, našlo se je nad mestom, tako da v to letoviško mesto z bolj ali manj belimi hišami in promenado nisva šla. In še dobro, da nama je »usoda« napeljala čudovito sobo, saj je bila ta točka ena najlepših in dih jemajočih na celem potovanju. Svetilnik Nazare. Pod njim pa ogromni valovi. Surferski raj. In rekorder je val zajahal prav tu. Zaradi morskega dna so valovi brutalno visoki, najvišji so med oktobrom in aprilom. A tudi midva sva imela srečo, saj je bilo vreme oblačno in vetrovno, proti večeru pa se je pokazalo sonce, ki je utonilo v Atlantiku. Mogočen prizor, skoraj neverjeten. Morska voda je pršela daleč naokrog in na obrazu puščala slane sledi, na jeziku pa obnemelost. Vsak dan bi lahko gledala to mogočnost, poslušala bučanje valov in okušala sol. Kdo bi si mislil, kaj nama bo »kislo« vreme prineslo. Pred svetilnikom vas osupne skulptura Veado (posvečena surferjem) z zanimivo legendo.