Potovanje po Španiji

6000 kilometrov: do Gibraltarja in nazaj

Potovanje po Španiji leta 2017 je bilo prvo potovanje, ki je bilo deležno zapisa. Večina objav je nastala v avtu – na sopotnikovem sedežu. Zdi se mi škoda, da se zapisi izgubijo med množico drugih objav na facebooku, sploh, ker je to eno mojih ljubših potovanj. Naj bo tu, kot vzpodbuda zame ali zate, da se podaš na dolge poti in nova raziskovanja sveta.

Ko pogledam nazaj, vidim, da si marsičesa nisva mogla privoščiti, pa zaradi tega spomini niso nič manj lepi ali vredni. Takrat sva pred odhodom (pa tudi med) preračunala stroške poti. Zdaj nama tega ni več potrebno početi. Je pa ena stvar ostala enaka. Še vedno se težko odločiva, katero državo obiskati. Nič drugače ni bilo pred obiskom Portugalske.

Tudi to potovanje po Španiji ni bilo plod lahke odločitve. Preračunavala sva stroške, gledala ali nama bodo destinacije sploh všeč in razmišljala, ali zmoreva narediti toliko kilometrov. Vsaj jaz.

Spomnim se, kako naporen se mi je zdel prvi dan in kakšno grozno razočaranje sem doživela v San Remu, ki sploh ni bil takšen kot sem si zamislila. Prvi večer sem v solzah želela domov, a čez nekaj dni sem potovanje po Španiji že označila za eno najboljših. Tipično zame. Takrat sem se tudi prvič srečala z Italijo, njihovim načinom vožnje, razmišljanja in življenja. Spomnim se prisege, da me, razen v Dolomitih, ne vidijo več. Seveda sem pojedla ves zarečen kruh, pa še kakšno fokačo povrhu. In gelato. Čez leto ali dve sem se v Italijo brezglavo zaljubila. In ljubezen še kar traja. Če sem poštena, je to bolj podobno brezglavi, nori zaljubljenosti.

Spodnji zapis odraža moje razmišljanje in poglede tistega obdobja. Prav zanimivo in malo smešno se mi zdi, kako zelo sem spremenila določene poglede.

 

Festivalsko mesto San Remo

Prvi postanek je bil načrtovan v San Remu. Drugih večjih postankov zaradi dragega bencina in naporne prometne situacije nisva predvidila. Mesto je umazano, smrdljivo, polno smeti in nevzdrževanih stavb. Promet je neznosen. Vsi izsiljujejo, skuterji prehitevajo po levi in desni. Toliko obtolčenih vozil nisem videla nikjer drugje po Evropi. Vsekakor sem doživela ogromno razočaranje, saj sem pričakovala pravljično festivalsko mesto.

Avtoceste so nama v smeri proti Franciji pobrale 54 €. Promet na avtocestah sicer poteka tekoče. Opazila sem zanikrne bencinske črpalke in počivališča. Ob zaključku vožnje prvega dneva sem sklenila, da me Italija me vidi samo še ob slovenski meji, Dolomitih ali v Kalabriji, kamor me dostavi letalo.

Prvo nočitev sva rezervirala nekje nad San Remom, tik ob Francoski meji. V hribih nad obalo so idilične stare vasi. Spala sva v eni od njih, San Biagio della Cima. Staro, strnjeno naselje v hribu nad ozko dolino, ki se vije do obale. Bolj kot vse turistične destinacije so mi všeč odmaknjene, pristne lokacije.

 

Monte Carlo in Cannes

Drugi dan sva prečkala mejo s Francijo in se zapeljala v Monte Carlo. Preveriti, za kakšne stvari ne zapravljava svojega denarja. Urejeno, a še vedno strnjeno mesto, kjer od nepremičnin prevladujejo stolpnice, od premičnin pa pregrešno dragi avtomobili. Trgovine s priznanimi blagovnimi znamkami na vsakem koraku. Redarji vestno pišejo kazni za napačno parkirane avtomobile. Pred hoteli pa gneča lepih in dragih kovčkov, ki si utirajo pot v hotel. Žepna državica me je pustila ravnodušno. Vesela, da sem naredila kljukico, načrtno pa se tja ne bi več vrnila.

Pot naju je peljala naprej po Franciji in seveda sva se morala ustaviti tudi v Cannesu. Kljub nekaj filmom tedensko sva dokaj netipična filmofila, ampak ko si tam, se spodobi sprehoditi po rdeči preprogi. Dlani znanih so na žalost zelo neopazna znamenitost in skoraj sva jih nevede pohodila. Domiselna stvar v že tako simpatičnem mestu. Center je turistično urejen, a tudi sprehod po obrobnih ulicah pokaže značilne zgradbe in utrip francoskega mesta na Azurni obali. Mi je  kar malo žal, da nisem skočila v kopalke Azurni obali pokazala tudi svojo plat. Zadnjo.

Ta dan so tudi južno Francijo zajeli požari. Gost dim je prečkal avtocesto. Ognila sva se nekaj zaporam, a promet je vseeno tekel gladko. Francoskim avtocestam sva v smeri proti Španiji prisilno donirala 37 €.

 

Pozdravljena, Španija

Tretji dan sva prispela že v Španijo, ki sem se je jaz najbolj veselila in potovanje po Španiji se je pričelo. Slovarček je bil nujen, saj tudi v bolj turističnih krajih skoraj ne govorijo (ali razumejo!) angleško. Mogoče sva le midva imela to (ne) srečo. Sangrio sva, kljub neznanju španščine, vedno uspela naročiti. Pa spiti tudi.

Prvi daljši postanek je bil v Barceloni. In enkrat je bilo dovolj. Meni se nikakor ni usedla v srce. Videti je utrujena od časa in gruče turistov. Premore pa seveda ogromno znamenitosti- Basilica de la Sagrada Familia,  Castell de Montjuïc, znamenita ulica La Rambla, Parc Güell, plaža La Barceloneta, velik akvarij in znamenita tržnica.  Ampak ja, nisem merilo, tipične turistične točke me redko navdušijo. Pa najbrž je bilo tudi premalo časa, da bi začutila tisti pravi neturistični utrip.

Med Barcelono in Valencio sva naključno odkrila kup obalnih mestec, na prvi pogled neurejenih in razpadajočih. Poimenovala sva jih »bagdad«. Vsem je skupna dolga, skoraj prazna plaža, mini center ali bolje rečeno trg s špansko govorečimi turisti in kamerami na dveh nogah. Obvezno starejše izdelave, hihi. Hrana in sangria v vsaki bolj živahni ulici. V kraju Vinaros sem se zaljubila v plažo. Te so vseh vrst, lepe, opremljene s tuši in koši. Turistov skoraj ni opaziti. Voda je božanska. In to je recept za zaljubljenost.  Tu se je začela spreminjati tudi pokrajina. Suha trava in oljke kamor oko seže.

 

Na poti proti Valencii in Cartageni

Med potjo sva iskala počivališča, ta pa so bila vedno bolj redka, oddaljena, zanemarjena. Takšna, da si skozi okno stranišča stražil avto (za vsak slučaj). Po prečkanju francoske meje sva naletela samo na eno lepo počivališče, urejeno kot avtokamp, kjer si lahko ostal do 12 ur. Še ena posebnost, južno od Valencije so skoraj na vseh večjih počivališčih prodajali karte za trajekte, ko so vozili do Afrike. Pojavljale so se tudi table v arabščini in kolone starih, zjahanih krip s francoskimi registrskimi tablicami so stale pred okencem za nakup kart za trajekt.

Valencia me je pozitivno presenetila. Lepa, urejena, cenejša kot Barcelona in manj turistična. Čudovit park, ki mu ni videti konca, daje svežino in objema mestno središče. Z veseljem bi jo še kdaj obiskala. Srečala sva veliko mlajših turistov. Kljub vročini je zelo zračna in nenatrpana s turisti.

Tudi Cartagena je presenetila v vseh pogledih. Prav tako neturistična in pristna. Okoliški hribi so fascinantni, stari objekti so mistični, mesto pa ponuja vse od šopinga, hrane, sangrie, razpadajočih stavb, amfiteatra in cerkva. Leži na strateški lokaciji in včasih, nisem prepričana ali tudi danes, slovi kot največje pristanišče ladij, ki iz Afrike pripeljejo goro sadja.

 

Jug Španije z Malago na čelu

Na spisku bolj turističnih španskih mest je bila še Malaga. Na poti do Malage se je pokrajina dvignila na zavidljivo nadmorsko višino (Sierra Nevada), začele so se pojavljati opozorilne table za sneg na cesti (ne v tem času; zdaj so temperature dosegale preko 40 stopinj).

Rezerviran hotel nad mestom je imel čudovit razgled, dober zajtrk, čist bazen, ki sem ga imela skoraj čisto zase in prijazno osebje z omamnim recept za sangrio. Turistično mesto, ki se ne more primerjati s prejšnjima. Malaga je eno najstarejših mest na svetu. Ustanovili so jo Feničani. Kasneje so jo osvojili Rimljani. Najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da so ji 800 let vladali Berberi. Med srednjeveško krščansko Špansko vojno so pregnali muslimanske Arabce in Iberski polotok je postal krščanski. Na spisku želja je bila tudi rojstna hiša slikarja Picassa. Odkljukano.

 

Skok do Anglije

Potovanje po Španiji sva za kratek čas prekinila. Že od daleč naju je pozdravila slavna skala (Rock of Gibraltar) – skalnata vzpetina v Gibraltarju. Iz Malage sva izbrala hitro cesto in se tako ognila precej visoki cestnini. Cesta je bila deloma obalna, pot pa je podaljšala le za nekih 10 minut. Vstop v državo je zelo unikaten, saj pri prečkanju meje obenem prečkaš tudi letališko stezo. Nemalokrat se zgodi, da pred avtom pristane letalo. Mi smo vajeni železniških tirov. Tam dobiš pa kar pristajalno stezo.

Na »drugi strani so rdeče telefonske govorilnice, ki sporočajo, da smo v Angliji. A brez skrbi, vožnja poteka po desni. Zaradi prevelike gneče turistov se na znamenito skalo nisva povzpela. Na skali domujejo kradljive in simpatične opice, zato nekaj previdnosti ni odveč. Ob obali sva se zapeljala do najbolj juzne točke (ki to sploh ni) – European point. Brezplačnih parkirišč kolikor hočeš, turistov zelo malo, čudoviti razgledi pa segajo vse do Afrike. Skoraj v samoti sva uživala v razgledu na Afriko in na vrata v Sredozemsko morje. Okoliške poti so lepo urejene, smeti ni, smrdi tudi ne (na drugih ulicah je smrad po urinu neznosen). Na obalah se najde nekaj plaž. Vse polne, parkirišča ob kopalnih plažah so večinoma rezervirana za prebivalce Gibraltarja (obcestne table so glede tega precej jasne, kazni seveda tudi). Sicer pa je ob teh parkiriščih in plažah ogromno smeti.

Tudi Gibraltar je bil po Grkih in Rimljanih ozemlje, kjer so bili več stoletij naseljeni muslimanski Arabci. Še ena zanimivost: mislim, da je bila v sedemdesetih letih meja s Španijo zaprta vse do leta 1985.

 

Nepričakovano proti severu

V pičlega pol dneva sva se odločila, da se ne bova vračala po isti poti in potovanje po Španiji se je nadaljevalo. Grozno mi je bilo žal, da plaže v Vinarosu ne bom več videla, ampak cesta je klicala. Odločila sva se za pot skozi zahodni del Španije, mimo Seville in Salamance do San Sebastiana. Veselila sem se značilnih mlinov na veter, a ti so očitno značilni za skrajni osrednji del Španije. Avtoceste so še vedno lepe, brez večjega prometa, mestoma s slabšim asfaltom, z nasadi oleandrov med pasovoma. Še danes mi ni jasno kako lahko uspevajo na španski vročini. Pokrajina je večinoma ravna in z neskončnimi zlatimi travniki. Cestnin na tem odseku skorajda ni. Sprva ni niti primernih počivališč. Vmes se spomnim lepo urejenega letovišča z zelo lepim hotelom, aparmaji, hišicami, kampom, bazenom … Vanj zaviješ kar iz avtoceste, kot da greš na počivališče. Za zelo dobro kavo in sangrio sva dala nekaj malega.

Prespala sva v kraju Caceres. Tu sem tudi prvič opazila table za romarsko pot El Camino de Santiago. V tem malem mestecu je en kup starih cerkva (mislim, da sva tisti dan videla kar tri poroke). Arhitektura je enostavnejša, nč razkošna. Kot iz pripovedke o Don Kihotu. “Predmestje” je bolj sodobno, a skromno. Sangria in hrana sta tudi tu na vsakem koraku. Občutek sem imela, da so turisti (ni jih bilo ogromno) tu bolj zaradi verskih razlogov. Španija je postajala skromnejša in manj turistična.

Nadaljevala sva bolj SV. Zaradi pomanjkanja pravih prenočišč sva spala v mestu Miranda de Ebro. Grozno mesto, razpadajoče in sumljivo. Najbolj mi ostane v spominu srečevanje večinoma starejših občanov, otročad, ki se je zdela prepuščena sama sebi, objestnih voznikov, ki so brezglavo divjali po bednih ulicah. Vse je izgledalo bedno. Guglanje je to potrdilo (nekaj let je mesto slovelo kot prestolnica kokaina) in res sem komaj čakala, da odideva.

 

Baskija za špansko slovo

Počasi sva začela zapuščati območje sangrie. Zapeljala sva že globoko v baskovske pokrajine in ne boste verjeli, še vedno sva živa. ETA (španska teroristična organizacija) naj ne bi bila več tako agresivna kot se spomnimo iz davnih devetdesetih let. Žal mi je, da si pred potovanjem nisem več prebrala o tem. Žal mi je tudi, da si nisva vzela več časa za ogled mesta Bilbao. Pokrajina je bila zelena in še enkrat zelena, vzpela sva se na nekih 700 m nadmorske višine, gozd se je zdel neskončen kot hribovje, ki se je zlivalo v morje. Osvežitev mi v Atlantiku ni najbolj ustrezala, je bila pa prijetno presenečenje. 19 stopinj ali kakšni dve več. Atlantik se je neutrudno zaganjal v kopno. Na moje začudenje kljub visokim pečinam in hribovjem, ki padajo v morje, pogosto uzreva dolge plaže polne mivke in surferjev.

Bližala sva se francoski meji. Potovanje po Španiji se je zaključilo. Španske cestnine so naju stale dobrih 70 €. Nekaj več kot 50 € proti jugu in nekaj več kot 20 € proti severu. Povsem sprejemljivo za dobro vzdrževane ceste brez zastojev ali gneče.

 

Ponovno v Franciji

Pri Bordeauxu se je pokazala priložnost, da se še zadnjič na tem potovanju namočiva v Atlantiku. Cesta je peljala med borovimi gozdovi in že skoraj pravljičnimi francoskimi naselji z nizkimi hišicami in francosko urejenimi vrtovi, ki so vsi po vrsti imeli tudi zelenjavni kot. Kak kilometer ali celo dva od obale sva uzrla ogromen kamp pod borovimi drevesi, slab kilometer naprej pa neskončno, lepo urejeno, brezplačno parkirišče v senci borovcev. Ne, še vedno nisva bila na obali. Še nekaj minut pešačenja po mehkih sipinah mivke naju je čakalo (mestoma s plastičnimi preprogami, da je čez mivkaste vzpetine lažje steklo). Plaža je odtehtala napore. Neskončno mivke, Atlantika in jezdecev valov.

Cesta vnovič kliče. Vračala sva se po južnem delu osrednje Francije, mimo Lyona. Vmes sva se nagledala lepo urejenih francoskih vasi in dobila potrditev, da so mojstri v peki slaščic. Zaradi lepih obcestnih počivališč sva iz žepa z lažjim srcem vlekla Mastercard vsakih nekaj 10 kilometrov.

Za malo daljši postanek sva se odločila ob jezeru Lac du Bourget. Največje naravno jezero ledeniškega izvora, ki leži na francoskem ozemlju. Neskončne sprehajalne poti, urejeni parki, lepi razgledi, čista voda, brezplačna plaža s tuši in wcji … Idealno za daljši dopust, če kdo išče oddih na jezeru.

Ker sva na najini poti želela videti tudi sneg, sva pot do Gardskega jezera nadaljevala pod Mont Blancom, kjer sva tudi prečkala mejo z Italijo. Bela dama je najvišja gora v EU. Leta 1965 je bil dokončan predor, ki se vije pod goro. Vzelo nama je ogromno dodatnega časa, saj je bil pred predorom, ki stane nekaj centov manj kot 44 €, dolg zastoj. Kasneje se je izkazalo, da je bilo to zaradi varnosti, saj vozila zaradi ustrezne varnostne razdalje v predor spuščajo z velikim zamikom. Recimo, da sva se dotaknila snega.

Tu je bil tudi čas, da pregledam stanje donacije francoskim avtocestam. Obupno drago. Za pot na vzhod sva dala 73 €, za pot na zahod (južni osrednji del) pa 122 € (vključen tunel Mont Blanc, ki pa ni nujen pri vračanju v Slovenijo).

 

Gardsko jezero za zaključek potovanja

En dan, zadnji pred odhodom domov, sva preživela ob Gardskem jezeru v kraju Toscolano Maderno. Ljubko turistično mestece, lep razgled, a precej manj urejena plaza in več smeti kot sem pričakovala.  Italija me, z izjemo dobre pice, kjer res težko zgrešiš, spet ni docela prepričala. Še dobro, da sva se pošteno nasmejala retro sobi z rdečim telefonom, zaklenjenim stikalom in integrirani oranžni kopalnici. Pa prikupnemu lastniku hotela v karirasti srajci, ki je v nemški angleščini pomolil prst in naju napotil v smeri plaže:« Hundert meter, veri šon.«

Lepo bi se bilo še enkrat zapeljati po tej trasi, saj sem prepričana, da bi potovanje po Španiji doživela popolnoma drugače. Veselim se že te primerjave.