Nič kaj turistična Provansa

Provansa je bila na spisku vse od leta 2018, ko sva se preko nje peljala v Španijo. Tako poetično se je slišalo: Road trip po Provansi. Dišeča polja sivke, siri in vino do poznega večera, ko komarji pobožajo tvojo kožo. Polkna v ritmu vetra udarjajo ob kamnito steno in prazni kozarci pozdravljajo luno. Ja, res je tako, ni pa to vse, kar lahko Provansa ponudi.

Približno kakšno leto sva razmišljala o nakupu fiata 500, fičeja, fičota, fička, vstavi svoje ljubkovalno ime, s katerim bi naredila krog ali dva po Italiji. Večina ve, da sva avtomobilska navdušenca, da se rada voziva z avti, a v najini stalni zbirki ni primernega za pristen road trip po Italiji. Fičo, sicer novejša izvedba, a na nek način podoben originalnemu, je dovolj prepoznaven in praktičen, s katerim prideš v vsako malo ulico.  Pa še dodaten izziv s prtljago naju je čakal.

Trenutni navdih je sicer izbral Provanso v Franciji, ki sva jo laično (in seveda napačno) primerjala s Toskano v Italiji.

Načrt poti

Kljub moji obsedenosti z obalo, sva manjši del poti načrtovala preko Azurne obale. Prvo in zadnjo noč pa sva prespala v Italiji. Malo za svojo dušo in želodčke, malo zato, da skrajšava dnevni čas na cesti.

• 1 nočitev Cremona
• 2 in 3 predmestje Canna
• 4 in 5 Collobrières
• 6, 7 in 8  Caumont-sur-Durance
• 9 in 10 Aups
• 11 Torino

To nikakor ne bo vodič v stilu: Provansa v sedmih dneh. Bo samo ena romantična zgodba o poti čez Provanso. Na koncu pa nekaj najinih ugotovitev, ki so seveda popolnoma subjektivne.

 

Fiče je bil pripravljen. V prtljažnik sva naložila vso prtljago, ki nama zadostuje za dva tedna. Ker je bilo dovolj prostora, sva vzela tudi domača vzglavnika. Čez dobro spanje ga pač ni. Dan pred odhodom sva bila malo živčna, saj sva se še prejšnji dan ukvarjala z Bookingom, ki nama je zadnji hip preklical nočitev v Cannu. Booking je izjemno neodzivna organizacija, ki ti v takih primerih pobere ogromno živcev, sploh, če moraš dan pred odhodom poiskati primerljivo nočitev na Azurni obali. Seveda to lahko stori tudi Booking, ampak tokrat ni našel takšne, ki bi nama ustrezala, zato sva morala stvari vzeti v svoje roke. Vsaj pri povračilu dodatnih stroškov niso komplicirali. Dobila sva povrnjene še isti dan.

Proti Cremoni

Pot naju je takoj preizkusila in iz Velenja do Logatca sva potrebovala skoraj 3 ure, saj so zaradi avstrijskega praznika bile ceste polne kot na najbolj turistični vikend v avgustu.

Potem je bila pot do Cremone prava poezija. Jaz sem si zadnji del poti krajšala z navigiranjem brez navigacije, samo s pomočjo obcestnih oznak in moje orientacije. Priznala sem poraz, saj je ob cesti premalo oznak za smeri in mesta. Tudi številni izvozi in uvozi povzročijo veliko zmede. Navigacija je danes kar obvezna oprema, če želiš priti do točno določene točke na poti.

Cremona je postregla z mirnim, vročim popoldnevom, s praznimi ulicami, kavo, z aperolom in na koncu še s fokačo. Mirno mesto, znano po prvih izdelovalcih godal, je prava izbira za miren izlet z italijanskim pridihom. Dobila sva vse, kar kar sva si za ta dan želela. Nepričakovano pa še domačo večerjo na kmetiji, kjer sva imela rezervirano nočitev. Tisti liter vina, ki sva ga brez naročila dobila poleg večerje in natakarici s krepkim zamahom roke nakazala, da je to preveč, sva na presenečenje obeh spila na dušek.

 

Azurna obala

Krajši del potovanja sva načrtovala ob Azurni obali, saj sva pričakovala nepopisno gnečo. Te ni bilo nikjer. Razen v Nici, kjer sva v gneči pustila vsaj eno uro.

Postanek sva načrtovala v mestu Menton, ki pade v oči takoj po prestopu Italijansko-Francoske meje. Nica naju zaradi gneče ni zanimala, v Cannesu pa sva pred leti že bila. Osredotočila sva se na obalno zaledje in iskanje plaž.

Danes, doma, polna izkušenj, bi več časa preživela na obali. Konec junija na plažah ni bilo pretirane gneče. Z lahkoto si našel svoj kotiček, ki je nudil dovolj zasebnosti. Tudi s parkiranjem ni bilo težav. Veliko plaž je dostopnih skoraj s ceste, parkirišča so urejena, velikokrat brezplačna. Cesta je dovolj široka, da omogoča tudi parkiranje ob robu cestišča. Plaž je res ogromno. Urejenih, z lepimi, plačljivimi ležalniki, divje, lahko dostopne, težje dostopne, prodnate, mivkaste, skalnate … Ni Dalmacija, je pa francoska riva, ki ima svoje čare.

Še eno dejstvo, zaradi katerega bi več časa namenila obali in manj notranjosti Provanse: nad notranjostjo sva bila malo razočarana, oz. nama je bila obala z zaledjem bolj všeč. Če boste kdaj na Azurni obali, se le sprehodite čez malo rumeno-oranžno mestece Menton. Je precej manj turistično oblegan od večjih in bolj znanih obalnih mest. Je tudi dosti manjši in ima tudi tisti čar manjšega obalnega mesta. Značilne rumeno oranžne hiše, nagnetene na hribu, pod njim pa mestna plaža z marino.

Google bo postregel z ogromno točkami, vasmi in mesti, ki jih »morate obiskati«. Midva sva načrtno izbrala dve manj znani vasi, ki sta odlično postregli s pristnim francoskim vzdušjem.

Zapeljala sva se do vasi Mougins, ki je ena sama galerija. Za večino vrat se skriva galerija. Toliko umetnikov na kupu še nisem videla.  Ker je čas dopuščal, sva zavila še v sosednjo vas Vallbone, kjer sva si želela privoščiti popoldanski prigrizek. A gostilne in kavarne so v Franciji v popoldanskem času zaprte, če ne gre za večje turistično mesto. Odprti so le redki bari.

Predvsem lakota naju je gnala do večjega in turistično bolj obleganega mesta Grasse, ki je parfumska meka oziroma središče francoske parfumerije. Čudovito mesto, stisnjeno v hrib s precej čudnimi parkirnimi hišami. Enosmerne ulice in neobičajni dovozi v parkirne hiše so naju vodili do ene, ki je bila očitno zgrajena po celi višini hriba, z vhodom zgoraj in izhodom spodaj. Spustila sva se najbrž vsaj 15 nadstropij in za to porabila precej časa. Če bi imela večji avto, bi  najbrž ob vsaki menjavi nadstropja zaradi ozkih prehodov morala manevrirati. Parkirne hiše v Franciji so nama povzročile kar nekaj sivih las. Če piše, da so proste, ni nujno da boste tudi dejansko našli prazen parkirni prostor.

 

Notranjost Provanse

Po treh dneh obale sva zavila v notranjost. Oči so najprej uzrle vinograde in neskončne gozdove. To je pokrajina Maures. Nobene vasi, skoraj nobenega avta. In že na začetku potovanja po notranjosti Provanse sva naletela na skriti biser.

Collobrières

Vas, znana po kostanjih in hrastu plutovcu, je kot kulisa družinske TV serije, ki prikazuje življenja vaščanov v mali vasi. Očarljiv trg, dve mali trgovinici, pet gostiln, pekarna, šola, policijska postaja, pošta, hotel. In ljubi mir. Ni besed, ki bi lahko opisala to vzdušje. Tako pristno z vsemi tistimi visokimi francoskimi polkni. Z jutranjim ropotanjem skodelic iz spodnje kavarne in z ljudmi, ki nesejo bageto iz pekarne. Hiter klepet s sosedo, dopoldanski prigrizek na stolih pred trgovino. Tako romantično, da zagotovo skrivajo neko umazano skrivnost.

V iskanju polj sivke sva nadaljevala pot proti znanemu mestu Aix-en-Provence vse do Arlesa.

Aix-en-Provence

Simpatično provansalsko mesto, polno turistov, malih francoskih trgov, lokalov in angleško govorečih domačinov. Nujno za vse, ki vas zanimajo klasične znamenitosti. Trgovinice z mandolatom, sivkinimi proizvodi, sladicami in z lahkotnimi oblekami.

Manj znani in manjši Arles, ki pa na ogled ponuja tudi kolosej, sva obiskala zaradi filma Ronin.

S pomočjo Googla sva končno našla tudi polja sivke in male, ene bolj, druge manj znane francoske vasice. Polja sivke niso posejana po celotni Provansi in trditev, da segajo »do kamor ti oko seže«, definitivno ne drži. So pa zelo slikovita in dišeča.

Proti kanjonu Verdon

Provansa postreže tudi z višjim hribovjem in kot omenjeno, z najlepšim kanjonom v Evropi. Midva ga nisva raziskala, sva pa nekaj dni počivala sredi gozda, v stari kamniti hiši, pod hrasti plutovci. V tem delu Provanse je ozračje hladnejše in tudi bolj vetrovno. No, po celotni provansi je bolj ali  manj ves čas pihljal veter, tako da trideset in nekaj stopinj ni bilo tako nevzdržnih.

Ko sva se preko Sestriera vračala nazaj domov, sva sredi Torina, na fokači in aperolu, razmišljala o Franciji. Ponovno ji bova dala priložnost, a ne še tako kmalu. Naslednji road trip, čez tri mesece, takisto s Fičejem, bo v Italijo. Da si popraviva okus.

 

Promet v Franciji

Ja, promet naju je malo presenetil. Naj bodo to ceste, vožnja domačinov ali pa parkirne hiše.

Obožujejo krožišča. Sredi ničesar je najmanj pet krožišč. Večja so zelo lepo urejena, sicer v francoskem stilu, urejene zaraščenosti vsega mogočega grmovja in rož. Najina navigacija najbrž nikoli do letos ni tolikokrat izrekla besede krožišče. V krožiščih uporabljajo smernike tudi drugače kot je nam poznano. Zakaj tudi? Ker niti domačini niso enotni. Eni uporabljajo smernike kot mi, eni jih ne uporabljajo, eni pa uporabijo levi smernik pri vstopu v krožišče in ga puščajo vse dokler krožišča ne zapustijo. Tu sta možni dve varianti. Ali samo ugasnejo levi smernik, ali pa vklopijo desnega. Niti enkrat nisem bila prepričana, kdo in kdaj bo kam zavijal.

Policaji, pa ne tisti živi, ker teh sploh nikjer nisva videla, ampak ležeči, so tudi francoska znamenitost.  Kot da so jih nekje zastonj delili.

Parkiranje ob cesti je dovoljeno skoraj na vseh obalnih cestah, če le širina to dopušča. Veliko je tudi parkirnih hiš, a kot omenjeno, sistem za beleženje prostih mest velikokrat ne deluje. So pa parkirišča ob turističnih znamenitostih skoraj povsod brezplačna. Nekje je bilo na prostem celo dvigalo, da ni bilo treba pešačiti.

Francozi na cesti niso obzirni, še manj prijazni. Izsiljujejo in se delajo francoze. Ne brigajo jih posledice, ki jih naredijo s svojo brezbrižnostjo. Niso predvidljivi in nikoli ne hupajo. Precej raje imava dinamične italijanske voznike (pa ne tistih na naših AC), ki se nama kljub večnemu razburjanju in hupanju zdijo bolj varni, predvsem pa z več občutka.

Všeč nama je bila zahvala motoristov, če si se umaknil na desni rob cestišča, ko so te želeli prehiteti. Kaj so naredili v zahvalo? Ko zapeljejo pred tabo, iztegnejo desno nogo.

Sporazumevanje

Smešno in romantično, dokler ne pridemo do naročanja hrane. Večinoma govorijo samo francosko – kljub temu, da se v šoli učijo angleško. Zelo naju je zabavalo, da tudi ko smo dojeli, da midva ne znava francosko, oni pa ne angleško, so nama informacije še naprej nudili v francoščini. Izjema so turistična središča, tam sporazumevanje v angleščini ni težavno. Največja težava je seveda naročanje hrane. Jedilniki, ki so večinoma skromni, so v francoščini, natakar govori francosko, google prevajalnik ne razume njihovega poimenovanja hrane. Rezultat je lakota. In tečnoba. Toliko o tem, da je to gurmanski narod.

Hrana

Seveda sva prehranjevanje planirala v restavracijah in tega sva se tudi veselila. Hitro sva ugotovila, da Francozi radi obedujejo okoli opoldneva in zvečer. Popoldanskih prigrizkov, kot sva jih vajena iz Italije, nisva našla nikjer. Lačna in tečna sva kar nekajkrat šla v Leclerc, ki ima ogromno delikateso ali v pekarno. Pričakovala sva okusnejše stvari, glede na to, kako znana je francoska kulinarika. Tudi precej globje sva morala seč v žep, ocenjujeva da je hrana vsaj 20 % dražja kot pri nas.

Higiena

Pregovorno pravijo, da je slaba. In res je tako. Na precej slabšem nivoju kot pri nas ali celo v Italiji (če izvzamemo smeti). Ampak hej, nihče ne piše, da bi kdo zaradi slabe higiene umrl v Franciji. Sva bila pa vesela, da sva s seboj vzela svoje vzglavnike.

Mislim, da čas za obisk Provanse ni bil pravi in izjava, da se ne vidimo več, ne bi bila poštena. Nekoč spet prideva v Francijo, da najdeva kraje, v katere se bova zaljubila.